Avtor: prim. Marko Demšar, dr. med.
Ko se Julijana Bizjak Mlakar javno sprašuje, kdo škoduje slovenskemu zdravstvu (Delo, 3. avgust), že vemo, da bo tekla »žal beseda« o koncesionarjih, do katerih imenovana goji že legendarno zamero. Tudi tokrat se temu ni izneverila. Sodi pač med tiste, ki pod krinko zaskrbljenosti za javno zdravstvo že leta in leta sejejo neresnice na račun koncesionarjev s ciljem njihove diskreditacije in so tako sami del odgovora na vprašanje iz naslova.
Nekaj let nazaj sem v televizijskem soočenju imenovani pojasnjeval, da smo zdravniki in zobozdravniki koncesionarji sestavni del JAVNE zdravstvene mreže, koncesije pa prejemamo za opravljanje JAVNIH storitev, ki smo jih koncesionarji kot JAVNO službo upravičeni opravljati pod enakimi pogoji kot javni zdravstveni zavodi. Če bi to ona in člani vodstva Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva dojeli, bi morali pod svoje okrilje vzeti tudi vse težave koncesionarjev in se zavzemati za njihov enakopravni položaj v sistemu zdravstvenega varstva!!
Resnica je, da zakonodaja za delo koncesionarjev nemalokrat postavlja strožje pogoje in plačnik pogosto vrednoti zdravstvene storitve koncesionarjev slabše. Strokovne, organizacijske in druge potrebe in težave rešujemo sami. Za dosego čim boljše kakovosti zdravstvene oskrbe državljanov namenjamo znatna sredstva za lastno strokovno rast in s tem na naših tleh uporabo najnovejših spoznanj v medicini.
Verjamem, da to bivša poslanka SD, danes predsednica DeSUS OO Kamnik, vse to dobro ve, vendar pa vztraja pri svoji »privatizaciji in komercializaciji«, ko je to oportuno, pa tudi pri »regulaciji«. Slednja je nadvse priročna za izganjanje zasebne pobude na področju zdravstvenih storitev.
Koncesije v zdravstvu so se pokazale kot učinkovita oblika zdravstvenega varstva. Pozna jih Evropa in tudi pri nas so bolniki samoiniciativnost, prilagodljivost in strokovno usposobljenost koncesionarjev lepo sprejeli.
Bizjak Mlakarjeva vse to zavrača in opeva čase zdravstvenega demokratičnega socializma v sedemdesetih in osemdesetih, ko so bile zdravstvene vode drugačne. Prihod koncesionarjev je nedvomno prekrižal načrte takšnim in drugačnim ribičem v kalnem, saj je vzpostavil konkurenco in s tem potrebno skrbnost in preglednost pri ravnanju z davkoplačevalskim denarjem. Delovanje koncesionarjev je namreč povsem pregledno in zdravstveni denar do centa preštet. Ob tem so koncesionarji primorani s finančnimi viri ravnati skrbno in gospodarno. Saj bi bili sicer, za razliko od javnih zdravstvenih zavodov, ki jim izgubo pokrije družba, ob prvi večji izgubi primorani zapreti svoja vrata.
To poletje lahko v živo spremljamo predstavljanje preživetih zdravstvenih modelov, vidimo, kako politika loputa s koncesionarskimi vrati, ki bi jih najraje kar zapečatila. Takšna prizadevanja so odsev popolne brezbrižnosti do potreb pacientov in naivnega prepričanja, da bo javnim zdravstvenim zavodom brez koncesionarjev bolje. Ome(n)jeni politiki bi najbolj ustrezalo, če bi bilo mogoče z dekretom koncesionarjem odvzeti koncesije in jih poslati nazaj med javne uslužbence v javne zdravstvene zavode. A ne smemo pozabiti, da zdravniki iz javnih zdravstvenih zavodov odhajajo (ne le med koncesionarje, tudi na tuje), ker si želijo svojim bolnikom nuditi več in bolje, pa tega, vpeti v neustrezno organizacijo dela in neustrezne delovne razmere javne zdravstvene službe, ne morejo uresničiti. Ker (zobo)zdravniki kot uslužbenci javnega zavoda niso deležni razumevanja, posluha, virov, razmer ali kombinacije vsega, postanejo koncesionarji z vsemi prednostmi, a tudi tegobami in tveganji, ki jih samostojna pot prinaša.
Vse to je obširno nanizal koncesionar okulist Boštjan Drev v razgovoru z novinarko Mileno Zupanič (Delo, 5.avgusta). »Zdravnik koncesionar ni privatnik, ki si z zaslužki polni žepe in kupuje jahte. Vsak evro vložim v oskrbo bolnikov in imam najbolje opremljene okulistične prostore 300 kilometrov naokoli« je ena od resnic, ki jih je naštel. In v tem ni edini. Ne poznam poklica ali stanu, ki bi za JAVNO DOBRO storil s svojimi sredstvi kaj tako koristnega in pomembnega!. Da o odsotnosti korupcije pri koncesionarjih sploh ni vredno izgubljati besed.
Politika preteklosti očitno ne razume, da vrhunskih strokovnjakov ni mogoče privezati na delovno mesto s prisilo, pač pa z delovnimi razmerami in s pogoji, v katerih bodo lahko dali od sebe najboljše in tako zagotavljali ustrezno zdravstveno varstvo svojim bolnikom. Če takšnih razmer vodstvo zdravstvenega zavoda ni sposobno zagotoviti, zdravniki odhajajo.
Zdaj politika preživetih zdravstvenih modelov išče nove in nove trike, s katerimi bi preprečila odhod zdravnikov iz javnih zdravstvenih zavodov. Eden takšnih je pritisk Združenja zdravstvenih zavodov na odločevalce, naj bo koncesija podeljena le v primeru, »ko javni zdravstveni dom ali drug javni zdravstveni zavod ne more sam zagotoviti izvajanja zdravstvene dejavnosti«. Tako je očitno izražena težnja po družbeno političnem sistemu, v katerem bi bil župan zakonsko primoran iskati dovoljenje za podelitev koncesije pri direktorju javnega zdravstvenega zavoda. Ta soglasja seveda ne bi dal, s čimer bi zdravstveni dom poskušal preprečiti odhod svojemu zaposlenemu. A kot rečeno, zdravnika ni mogoče zadržati z dekretom.
Za družbo bi bilo veliko bolje, če bi se direktorji javnih zavodov s pomočjo politikov namesto proti koncesionarjem prizadevali za poslovno uspešnost javnih zavodov, ki jih vodijo. Če bi se borili, da bi lahko javne zavode vodili z vsemi pooblastili in odgovornostjo, ki jo takšna pooblastila prinašajo. Če bi z zagotavljanjem ustreznega delovnega okolja skrbeli za svoje zaposlene, da ti ne bi odhajali.
Pot do izboljšave zdravstvenega sistema ne vodi preko zatiranja koncesionarstva, saj so koncesionarji enakopraven in nepogrešljiv del javne zdravstvene službe in niso krivi za bolj ali manj neuspešno poslovanje javnih zdravstvenih zavodov. Dejstvo je, da bi bila brez koncesionarjev slovenska javna zdravstvena mreža še v dosti večjih težavah in javni zdravstveni zavodi prav tako.
prim. Marko Demšar, dr. med.
podpredsednik Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije