Ljubljana, 16. september 2024 – V Strokovnem združenju zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije (SZZZZS), ki združuje tudi koncesionarje, smo zgroženi nad novelo Zakona o zdravstveni dejavnosti. Težave zaradi pomanjkanja zdravstvenih delavcev in dostopnosti do storitev v javnem zdravstvenem sistemu se ponovno rešujejo na napačnem koncu in z napačnim pristopom. Jedro sprememb je namreč kaznovanje ter omejevanje izvajalcev in zdravstvenih delavcev in ne motiviranje le-teh, da ostanejo in delujejo v javnem zdravstvenem sistemu. Večja motivacija za delo pa ni samo višje plačilo, ampak predvsem omogočanje posameznikom izvrševanje ustavnih pravic kot je svobodna pravica do dela, pravica do počitka in navsezadnje tudi pravica do stavke.
S predlagano zakonodajo se zdravstvene delavce v javnem zdravstvenem sistemu postavlja v položaj tretjerazrednih državljanov, kjer sem ji predpisuje ne samo delovnopravna oblika zaposlitve in dela, ampak tudi prisilno delo v javnih zavodih izven rednega delovnega časa, torej v njihovem prostem času in pod pogoji, ki jih bo določila država. Tukaj se dodaja še zakonska določba, da bodo za odklanjanje takšnega dela proti svoji volji tudi posamezni delavci finančno kaznovani. Ali si bolniki resnično želijo obravnave pri zdravnikih, ki bodo jih morali obravnavati pod prisilo in zato, da se izognejo morebitnemu kaznovanju?
Vsi se strinjamo, da mora biti zdravniški poklic reguliran in nadzorovan, predvsem z vidika strokovnosti in kakovosti opravljenega dela. Vendar pa predlagane spremembe zakonodaje s temi vidiki nimajo prav nobene povezave. Gre izključno za poseganje v delovnopravni položaj in kršenje človekovih pravic kot jih ne pozna noben drug poklic v državi, pod pretvezo izboljšanja dostopa bolnikov do zdravstvene obravnave in skrajšanja čakalnih vrst.
Skrajna oblika poseganja v tržno dejavnost je tudi možnost omejitev cen določenih zdravstvenih storitev v zasebni dejavnosti, kjer pa se ne upošteva, da v ceno ni vključeno zgolj plačilo dela, ampak tudi stroški prostora, opreme in predvsem uporabljenega materiala. Omejevanje cen storitev bo vodilo v uporabo cenejše opreme in slabših materialov, kar bo posledično pomenilo slabšo, ne pa boljšo oskrbo bolnikov .
V kolikor obstajajo v javnem zdravstvenem sistemu ali v javnih zdravstvenih zavodih anomalije, da nekateri zdravniki ne dosegajo predpisanih normativov za opravljeno delo, imajo vodstva in ustanovitelji javnih zavodov že z obstoječo zakonodajo vse možnosti za reševanje takšne situacije. Predlagane spremembe pa bodo zelo verjetno imele obraten učinek in bodo vplivale predvsem na to, da bodo zdravstveni delavci še v večji meri odhajali iz javnega zdravstvenega sistema v zasebništvo izven javne mreže, v tujino ali pa celo v delo izven zdravstva nasploh.
Predlogi sprememb zdravstvene zakonodaje bi morali v središče javnega zdravstvenega sistema postaviti bolnike, okrog katerih bi se zgradila mreža izvajalcev glede na demografsko razporejenost in potrebe bolnikov. Cilj bi morala biti predvsem varna, strokovna in pravočasna obravnava bolnikov in ne ustanova, kjer se storitev opravlja. Ob tem je za bolnike popolnoma nepomemben delovnopravni položaj zdravstvenega delavca, ki to dejavnost izvaja, dokler to izvaja na strokoven in varen način ter ima ustrezne prostore, opremo in licenco. Trenutne spremembe pa ponovno postavljajo v središče sistema javne zavode, kjer se želi slabo delujoč javno zdravstveni sistem preleviti v še slabše delujoč izključno državni zdravstveni sistem. Torej ohranitev javnih zavodov za vsako ceno, tudi za ceno zdravja ljudi in z grobim omejevanjem svobode zdravstvenih delavcev.
Kljub trditvam vlade, da večina koncesionarjev zakon podpira, v Strokovnem združenju zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije nismo prejeli od naših članov niti enega pozitivnega odziva.
